O ZGODOVINI IN GRBU…

Korzika spada pod Francijo… od leta 1769. Tako je, Korzika ni bila vedno francoska, še zdaleč ne. Na Korziki boste pogosto slišali naslednje: “A spessu conquista, mai sottumessa“, kar pomeni pogosto osvojena, nikoli podjarmljena… Ampak več o tem kasneje.

1. Pascal Paoli, ˝La guerre de trente ans˝, République Corse


Pascal Paoli predstavlja (tudi danes) Korzičanom neko zmes Rudolfa Maistra in mogoče Franceta Prešerna. Je heroj in vedno bo tako. Rodil se je leta 1725, gre za politika, filozofa,… Predvsem pa gre za tistega, ki je razglasil neodvisnost Korzike! Prvih 15 let svojega življenja je preživel v Napoliju, leta 1755 pa se je vrnil na Korziko, kjer je doživel takojšnjo slavo. Leta 1769 je bil na čelu korziške vojske, ki je bila premagana v bitki pri Ponte Novu. Zadnjih 40 let življenja je preživel v izgnanstvu – v Londonu.

Nemiri se pričnejo leta 1729. Prične se razburljivih 40 let, ki so najpomembnejši za Korziko zgodovino. Korzika se v tem času osvobodi izpod Genovske nadoblasti, za nekaj časa (15 let) razglasi celo neodvisnost, na koncu pa ˝pade˝ v roke Francozov. Že leta 1735 pride do prve razglasitve neodvisnosti, vendar gre takrat v bistvu za čas številnih bojevanj. Leta 1751 je Jean-Pierre Gaffori razglašen za ˝Chef de la nation˝, vendar je potem leta 1753 umorjen.

Čas Korziške republike (1755-1769):

- 14. julij 1755 – razglasitev neodvisnosti (Pascal Paoli).

- 18. november 1755 – Korziška ustava – za mnoge prva moderna ustava na svetu (!).

- 16. avgust 1756 – Premier traité de Compiègne, s čimer se Francija (zaradi Genovskih pobud) zaveže k temu, da bo zasedla Ajaccio, Saint-Florent in Calvi.

- 24. maj 1761 – ustanovitev korziške denarne valute.

- 6. avgust 1764 – Second traité de Compiègne, s čimer se tokrat Francije zaveže k temu, da bo zasedla še Bastio in Algajolo.

- 3. januar 1765 – ustanovitev korziške univerze (Pascal Paoli).

- 15. maj 1768 – Traité de Versaille: Francija začasno* dobi Korziko v svoje roke. * začasno zato, ker naj bi Francija potem, ko bi Genovska država povrnila vse dolgove Franciji, vrnila Korziko Genovski državi, kar prepreči Napoleon (beri spodaj).

- 7. – 10. oktober 1768 – Bitka pri Borgu: korziške čete premagajo francosko vojsko.

- 8. – 9. maj 1769 – Bitka pri Ponte Novu: priključitev Korzike Franciji.

2. Korziška zastava


Poleg FLNC, najpogostejši grafit na Korziki. Pogosto me ljudje sprašujejo: ˝Zakaj črn? Zakaj takšen? Iz kje pa je?˝. Naj poudarim, da je zastava pravokotne oblike (kot vse druge?), ozadje je belo, na sredini pa je grb, ki se imenuje ˝Tête de Maure˝. Zgodovinarji si niso povsem na jasnem, predvsem pa si niso enotni glede izvora.

Veljalo pa naj bi naslednje: v času od konca 13. stoletja dalje, so bili na sredozemskih otokih precej uspešni in aktivni Aragoni (Aragonsko kraljestvo) – prav zaradi tega je podoben grb prisoten tudi na Sardiniji. Legenda pravi, da naj bi Aragonski bog v 13. stoletju, nekega dne prišel na Korziko in ukradel korziško dekle. Njen zaročenec naj bi jo prišel rešiti, Aragonskega boga obglavil in njegovo glavo nabodel na konico meča.

3. Od konca Genovske države do danes

Genovska država igra pomembno vlogo v korziški zgodovini. Korzika je namreč spadala pod Genovsko državo od daljnega leta 1284, pa vse do leta 1768, ko Genovska republika prepusti Korziko v roke Franciji. Na območju Korzike potekajo takrat številne bitke, vse do 8. maja 1769, ko korziške čete, na čelu s Pascalom Paolijem izgubijo bitko pri Ponte Novu. Korzika tako tudi uradno postane del francoskega kraljestva.

Dokaj hitro pride tudi čas francoske revolucije, tik za tem pa prihod Napoleona na oblast, ki je mimogrede rojen v Ajacciu. Neodvisnost Korzike ga ni zanimala, 30. novembra 1789 celo potrdi Korziko kot del francoskega imperija, s čimer se poskuša zaščititi pred eventuelnim povratkom Genovske države na otok.

Skozi 19. stoletje se Francija ne meni za Korziko, posledično le ta nazaduje in to v vseh pogledih – industrija, kmetijstvo,… 19. stoletje je tudi čas množičnega preseljevanja otočanov na francosko celino, v Ameriko, pa tudi v afriške in azijske kolonije.

Čas 1. svetovne vojne je za otok krut čas. Potekajo namreč vpoklici mladih vojakov. Število smrti otoških vojakov je ocenjeno na 12.000. Takoj po 1. svetovni vojni otok zajame še španska gripa, ki še oslabi prebivalstvo nasploh.

V 20 letih 20. stoletja pride do prvih teženj za samostojnost. Oblikuje se ˝Partitu Corsu d´Azzione˝, ki svoj višek doživi leta 1927. Želijo si večje samostojnosti, vendar še vedno pod francosko oblastjo. Konec je za ˝stranko˝ tragičen, saj zapadejo v fašizem in celo podprejo Mussolinija in kasneje Korziko razglasijo kot del italijanskega imperija.

2. svetovna vojna je čas, na katerega so Korzičani posebej ponosni. Namreč, na otoku je bilo leta 1942 80.000 Italijanov, v letu 1943 pa je Korzika prvi francoski departma, ki se osvobodi izpod italijanske fašistične nadoblasti. Točen datum je 9.10.1943. Pomembnejša voditelja korziških upornikov sta bila Godefroy Fred Scamaroni in Jean Nicoli. Prvi se je odločil za samomor v začetku leta 1943, ker ni želel izdati ˝svojega naroda˝ medtem, ko so ga Italijani mučili, drugi pa je bil ubit v ajaškem zaporu avgusta 1943.

Po vojni Korzika počasi okreva. Od leta 1959 naprej, potekajo na Korziki številni upori, pri katerih so otočani kar uspešni. Med drugim uspešno preprečijo zgraditev centra za preizkušanje atomskega orožja (1960) v Calviju, leta 1962 pa se uprejo proti odločitvi, da se odstrani železniške proge na otoku.

V začetku 70. let potekajo prvi atentati (pogosto podstavljanje bomb). 2 pomembni skupini takratnega časa: Front Patriotique Corse de Libération  & Ghjustizia Paolina.

1975 & 1976 – Korzika uradno postane francoska regija, leto kasneje pa je razdeljena na 2 departmaja – Haute Corse (2B) in Corse-du.sud (2A).

Zelo pomembna letnica – 1976. V mesecu maju je namreč ustanovljen zelo znan ˝Front de Libération Nationale de la Corse˝, krajše FLNC. Vsi, ki boste Korziko obiskali, boste ta napis opazili marsikje. Na šolah, policijskih postajah, restavracijah, itd. FLNCju bom v naslednjih tednih po vsej verjetnosti namenil posebno poglavje.

1993 - ˝vojna˝ znotraj FLNCja, in sicer med Canal historique in Canal habituel. V številnih manjših spopadih umre 14 ljudi.

Več o samem FLNCju, morebitnem terorizmu in podobnih zadevah pa v naslednjih tednih – obljubim!

Vir: bienvenue-en-Corse.fr

Anthony :)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !